S praznimi rokami zagrabim plug

Moja zenovska pot iz Nemčije in Indije v Slovenijo

Z velikim hrumenjem  nočni avtobus vijuga od obmorskega mesta Pondicherija po serpentinah južnoindijskih gor. Ob zori je za mano precej ur vožnje in v glavi se mi vrti – ali pa je to le guganje avtobusa tik nad gorskimi strminami? Bodhizendo, zgrajen na platoju na 1700 metrih nadmorske višine blizu mesta Kodaikanal v najjužnejši indijski državi Tamil Nadui, je  meditacijski center indijskega Zen mojstra in jezuita Ama Samyja.

Dejstvo, da v Indiji danes obstaja budistična Zen meditacija, ni samo po sebi umevno, čeprav je bil zgodovinski ustanovitelj budizma indijski princ Guatama. Budizem je danes razširjen predvsem po mnogih azijskih državah, v Indiji pa praktično nima več nobene vloge. Budizem namreč ni religija v pravem pomenu besede, pač pa le praktična  modrost in psihologija življenja. Shakiamuni, kot so princa Gautamo tudi imenovali, je iskal pot za izhod iz neizogibnega trpljenja, s katerim nam življenje ne prizanaša. Imel je izjemen pedagoški talent in je navdihoval ne le svoje sodobnike pač pa tudi naslednje generacije še 2500 let do danes. Klicali so ga »Buddha«, kar pomeni »buden človek«.  Kdorkoli je lahko »buden človek« in pri tem mu pomaga tehnika poglabljanja, v sankritu imenovana  »Dyana«.

Budizem se je najprej razširil po celem indijskem subkontinentu kot gibanje budističnih menihov in nun. Ena od budističnih meditacijskih šol – Mahayana šola ali »Veliki voz« je vključevala ne samo menihe in nune pač pa vsakogar, tudi laike. Razvila je pot sočutja, podobno kot ob istem času krščanstvo 5000 kilometrov zahodno. Južnoindijski Mahajana menih Bodhidharma je okrog cca 600 n.š.  trdil, da budistično učenje,  »Dharma«, ni odvisno od teoretičnega študija zapisov ampak od lastne meditacijske prakse poglabljanja, Dyane. To prakso je prenesel na Kitajsko, ki so jo tam imenovali »Chan«.

Zen se je vedno prilagodil kulturnim okoliščinam

Japonski spiritualni iskalci so prenesli Chan okrog leta 1000 n.š. na Japonske otoke, kjer so ga imenovali »Zen«. V vseh 2000 letih se je Zen vedno prilagodil kulturnim okoliščinam, vendar ni nikoli izgubil svojega bistva, to je prenos oz. »transmisija onstran zapisov, besed in črk«, ampak prenos od človeka do človeka, od srca do srca.

V 20. stoletju je začelo nekaj japonskih Zen učiteljev, kot je Yamada Roshi v Kyotu, učiti Zen študente iz tujih kultur. Med njimi je bil tudi nemški Zen mojster Willigis Jäger iz mojega rojstnega kraja Würzburga in indijski mojster Ama Samy, ki so prenesli Zen meditacijo v Nemčijo in Indijo.

 

Zadnji dva kilometra po ozki cesti med kavoci in bananovci se zapeljem s taksijem. Sprejme me oglušujoč ptičji zbor. Šolarji v šolskih uniformah so že na poti. Kmetje nalagajo pridelke v košarah na tovornjake. Preproste hiše imajo vse elektrčne priključke in satelitske krožnike na kovinskih strehah in ob cesti so parkirani mopedi in motorna kolesa. Vsakemu hitečemu odraslemu iz žepa kuka mobilni telefon. Na hindujskem templu so obešeni ogromni zvočniki, iz katerih doni indijska muzika. Te dni je »Pongal«, praznik žetve, smo sredi januarja. To je Indija 21. stoletja: glasna, prekipevajoča in na nek način optimistična.


 

Kako si prišel do Zena?

 

Jutranje sonce obsije notranje dovrišče meditacijskega centra in poudari različne barve bougainvilej, ki se vzpenjajo po stenah. Trije kratki udarci lesenih ploščic oznanijo začetek zajtrka. V jedilnici srečam nekaj znanih pa tudi novih obrazov. Tu je Neno, natakar in glasbenik iz Ascone, Petra – učiteljica joge iz Berlina, Sara – študentka iz Massachusettsa, Anita – upokojenka in vrtnarka iz Švedske, Sebastian – inženir iz Calicuta iz indijske Kerale, Eduard – uradnik iz Pariza, Paula – modna dizajnerka iz Italije, Ritesh – mladi IT inženir iz južnoindijske metropole Chennai. Vsi so duhovni iskalci in Zen meditatorji. Kmalu je jedilnica polna živahnega pogovora. V meditacijskih ciklusih – »Seshininih« je obvezna »noble silence  ­-  spoštljiva tišina«, ampak danes je dan pred seshinom in lahko govorimo, kot nam srce poželi. Govorimo po angleško, da se nihče ne počuti izključenega.

»Od kje si, kako si prišel do Zena?« vprašam Sebastiana. Pove mi, da je odraščal v katoliški družini v Kerali, v južni Indiji. Nikoli ni bil versko zavzet. Kot inženirja ga je zanimala tehnologija. Ko so mu diagnosticirali prirojeno srčno napako, je začutil krhkost življenjea in se je moral sprijazniti tudi z mislijo na smrt. Prestal je težko operacijo na odprtem srcu, preživel je, ampak s trajnimi omejitvami. Ob tem je bil izpostavljen eksistencialnim vprašanjem smiselnosti svojega življenja in trpljenja. Obiskal je različne Ashrame po Indiji in našel svojo spiritualno domovino v Zenu. »Kakšna pa je bila tvoja pot v Zen?« vpraša zdaj mene Sebastian. Okrog 40. leta sem imel več problemov. Po nekaj nesrečnih letih svojega zakona sem se ločil. Moj takrat 13 letni sin se je obrnil proti meni, kar me je še bolj bolelo kot ločitev. Tudi v takratni službi sem se počutil izgorjen. Hkrati sem iskal smiselnost vsega skupaj, kar se mi dogaja in za kaj živim. V budistični filozofiji tako »trpljenje«  imenujejo »Dukka«. Kot razumska bitja moramo spoznati, da je staranje, bolezen in smrt del naše eksistence in tega ne moremo zanikati. Seveda so tudi lepe plati naše eksistence, vendar tudi najboljša steklenica vina je nekoč prazna in tudi najlepšega koncerta je enkrat konec. Dejstvo minljivosti se ponavadi pojavi ljudem v njihovi drugi polovici življenja. Seveda bi se lahko tem vprašanjem poskusil izogniti z drugimi aktivnostmi, ampak to ni moj stil. Takrat sem se želel izpostaviti tem eksistenčnim vprašanjem. Blizu svojega rojstnega kraja Würzburga sem našel meditacijski center Benediktushof, ki ga je ustanovil že prej omenjeni Zen mojster Willigis Jäger.

 

Vaja dela mojstra

Vpisal sem se v vikend tečaj za začetnike. Na seminarju  sem takoj intuitivno začutil, da mi sedenje skupaj s skupino v tišini dobro dene, čeprav je bila moja glava polna misli. Prav gotovo se ni lahko znebiti vse „solate“ v svoji glavi, ampak ta vikend sem se naučil biti prijazen do sebe. V sebi sem jasno začutil,  da je treba imeti pogum in vztrajnost, pa tudi hrepenenje po globljih dimenzijah. Ta izkušnja se me je dotaknila tako močno, da so mi čez lica stekle solze in mi kapljale na meditacijsko blazino. Razumel sem, da pri Budizmu ne gre za neko vero v neke dogme, kot pri drugih religijah, pač pa za svoje lastne izkušnje. K Zen meditaciji so vabljeni vsi: religiozni in neriligiozni, verniki, neverniki, Hinduisti, Kristijani, Muslimani, ateisti... Vodja tečaja nam je povedala, da vaja dela mojstra, s čimer nas je hotela motivirati za vsakodnevno meditacijo, vsaj za par minut. Od takrat naprej sem redno vadil in se priljučil redni skupini v Würzburgu. Pomembno je, da je nekje v bližini meditacijska skupina, ker je meditacija v skupini bolj intenzivna in disciplinirana. Zato sem ustanovil tako skupino v Kopru, potem ko sem se tja preselil. Taki redni meditacijski skupini sta tudi v Ljubljani in Mariboru.  

 

In kako sem prišel v Indijo? Pred 11 leti sem prišel v Kodaikanal na obisk nevladne nemške zdravstvene organizacije, ki je imela v južni Indiji svoj projekt. Takrat sem o Zen mojstru Ama Samyju že precej vedel, ker sem prebral njegovo knjigo. Par korakov stran od ambulante, ki smo jo obiskali, sem na cesti čisto slučajno naletel na znak Bodhizenda, ki je bil samo par kilometrov stran! Takrat sem sklenil, da bom svoj naslednji obisk v Indiji začel prav tu na tem mestu.

 

Enostavno sedeti

Ob 11.30 dopoldan zadoni 7 udarcev na velikem gongu, vsak se vsede na svoje meditacijsko mesto v »Zendu« – meditacijski hali.   »Za-zen«  ali po japonsko »sedeča meditacija«, se izvaja lahko na blazini v tradicionalni lotus poziciji, na leseni pručki ali pa na stolu. Vsaka runda sedenja traja 25 minut, v enem meditacijskem ciklusu jih je lahko več. Pomembno je, da sedimo z ravnim hrbtom, vendar ne togo. Naš zunanji položaj odraža našo notranjo držo – budnost, dostojanstvo in prisotnost. Oči pustimo polodprte, pogled pade prosto in nefokusirano nekam proti tlom. Našo pozornost osredotočimo na dihanje in začutimo širjenje in krčenje trebušne stene. Seveda pridejo misli, ampak to je samo normalno delovanje naših možganov. Misli registriramo kot priča, vendar jim ne sledimo. Ne dovolimo si, da bi nas tok misli in emocij odnesel s sabo. Vedno se vračamo nazaj na opazovanje dihanja, ki je sidro naše pozorniosti in je vedno prisotno v tem trenutku. To je »Shikantaza«, glavna vaja »Soto-Zen«  šole. Shikantaza po japonsko pomeni »enostavno sedeti« v odprtem zavedanju. Zen meditacija ne cilja na nek trans, pač pa na polno zavedanje ali »mindfulness«, in kot to prevajajo v slovenščino, »čuječnost«. V tej praksi se zavedamo naših misli in čustev brez bojazni, sprejemamo jih brez obsojanja, proučimo jih z odprtostjo in radovednostjo, ampak z njimi se ne identificiramo. Preprosto sedenje ali Shikantaza zveni enostavno, vendar ni tako lahka, kot se zdi. Ko se izgubimo v mislih, ki nam zatavajo v preteklost ali prihodnost, se tega zavemo in se prijazno vrnemo spet k našemu sidru – opazovanju dihanja, ki je vedno v sedanjosti.

 

Po 25 minutah sedenja zazvoni zvonec, ki označi začetek meditacije v hoji, imenovane »Kin-Hin«, ki traja 5 minut. Počasi, ampak zelo zavestno, hodimo korak za korakom in fokusiramo našo pozornost na vsak korak. Potem še enkrat sledi Zazen, 25 minut. V običajnem dnevu imamo v Bodhizendu jutranjo, opoldansko, popoldansko in večerno meditacijo, vsakič dve rundi sedenja in eno rundo hoje v meditaciji. Če želimo, imamo tudi priložnost pogovora z učiteljem na štiri oči, ki se imenuje po japonsko »Dokusan«: v ločenem prostoru lahko govorimo o vseh spiritualnih vprašanjih, pa tudi lahko rešujemo »Koane«,  paradoksne uganke »Rinzai-Zen« šole, ki ponudijo igriv dostop do zen filozofije. 

 

Nekako tako kot igra tenisa


Z meditacijo je nekako tako, kot pri učenju tenisa. Lahko preberemo 10 knjig o tenisu, in »vemo vse«, žoge pa ne bi zadeli. Tako pri tenisu kot pri meditaciji je dobro imeti trenerja. Korak za korakom se spoznamo sami s sabo, si postanemo prijatelj, pridemo k sebi domov. Postopoma, intuitivno dojemamo medsebojno povezanost vseh stvari. Postopoma razumemo minljivost vseh fenomenov in živih bitij. Kaj ostane, ko dojameš, da je vse med sabo povezano in vse minljivo? Sočutje! To nam ostane: sočutje do sebe in do drugih. Naučimo se velikega »DA« za ta naša življenja, za notranjo svobodo in s tem DA-jem gremo v svet. Zen se dogaja le 10 odstotkov v meditacijski hali,  90 odstotkov pa zunaj, v svetu, na naših delovnih mestih, v naših družinah, v naši demokratski družbi, katere del smo.

 

Zen ni »wellness«, ampak globoko notranje delo. Samo v naših vsakodnevnih odločitvah in naporih se mainfestira naše prakticiranje Zena, sicer bi bila naša meditacija le narcistični umik od sveta. Gre za ponižnost ali skromnost, s katero sebe vključimo v  »servis« družbi in svetu. »Samu«po japonsko pomeni nesebično delo. Nek Koan pravi: »S praznimi rokami zagrabim plug!«  Kako lahko nekdo zagrabi plug s praznimi rokami?

 

Objavljeno v reviji Karma plus marec-april 2017

Avtor: Joachim Gross, dr.med., specialist za medicino dela, meditacijski učitelj

© 2023 by Yoga by the sea. All rights reserved

  • Twitter Clean
  • w-facebook